Novice

kritike in recenzije

[PODOBE: domače] Komentar razstave Even for DADA time is too abstract

Koridor, 14. marec 2015 ― UGM Studio 6. 3. - 21. 3. 2015 Od dade je minilo že 100 let, vrhunec newyorške je bil leta 1915, v Evropi se je iz Zuricha začela širiti v letu 1916, njene korenine pa ležijo v predvojni avantgardi. Za veliko članov je bilo gibanje protest proti tedanji politiki ter konzervativnosti družbe, kar so krivili za izbruh vojne. Po Hansu Richterju dada ni umetnost, ampak je anti-umetnost, prikazuje nasprotje vsega, kar si zamislimo, ko pomislimo na umetnost, s čimer se začne sesuvati sam pojem umetnosti, kot ga poznamo. Dada ignorira estetiko, prav tako se ne trudi ugajati čutom, narejena je zato, da provocira in kritizira čas, v katerem živimo, s svojim negativizmom in provokatizmom pa odpre vrata razvoju in usmeri samo umetnost 20. stoletja ter posledično umetnost današnjega časa. Sto let za tem je dada, kot pravijo avtorji, tukaj in zdaj, dada je vsepovsod, dade še čas ne povozi. Provociranje publike je njeno bistvo. In ravno takšna je bila razstava. Provociranje umetnosti, provociranje nas kot gledalcev. Razstavljali bi naj umetniki iz večih koncev sveta, samo vodstvo po razstavi je bilo zato v angleščini in nemščini, tudi napisi po stenah so bili v angleščini in so glasno razglašali – »DADA is everywhere! DADA is nothing!« Skupaj bi naj tako posprejali stene v zgornjem nadstropju galerije ter jih polepili z listki »The true DADAS are against DADA. The true DADAS are against nothing. The true DADAS are against something. The true DADAS are against everything.« V spodnjem delu pa so nas trakovi, kot tisti pred check-inom na letališču, popeljali do sredine prostora, kjer so bili na štirih kubusih razstavljeni črna rubikova kocka, plastičen banana telefon, žepni koledar iz leta 2013 in še par drobnarij. Na desni steni so bila napisana imena vseh 11 tako imenovanih sodobnih dadaistov, ki pa so nič drugega kot alter egi umetnice – če ji lahko tako sploh rečemo, ko pa DADA v bistvu ni umetnost, ko pa je ''ein kunstler kein kunstler'' – Nataše Berk. Za kubusi je

Na skoraj zeleni veji

Pogledi, 14. marec 2015 ― Od leta 2007, ko je izšel prvi del Predinove »mariborske trilogije«, Na zeleno vejo, pa do Prihodnosti d.o.o., ki je izšla lani, se je marsikaj spremenilo – ne le v logiki pripovedi, temveč tudi v stvarnosti, iz katere je avtor tako rad črpal navdih. Vseslovenski protesti so za trenutek prezračili ozračje, niso ga pa spremenili, kar je še posebno očitno v Mariboru, mestu, ki je prevzelo levji delež akcije in se po valu sprememb znašlo na istem ali morda celo na slabšem kot prej.

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma VIŠJA SILA (FORCE MAJEURE)

Koridor, 13. marec 2015 ― Režija: Ruben ÖstlundIgralska zasedba: Johannes Kuhnke, Lisa Loven Kongsli, Vincent WettergrenDatum izida: 13. november 2014 (LIFFe), 14. januar 2015 (Kinodvor) Začetni prizori naslovnega filma izmenično prikazujejo idilično, do potankosti urejeno francosko smučarsko središče in nadobudno mlado družinico na dopustu. Toda niti težko prigarani oddih na snegu niti družinska sreča na osmih nogah ne izžareva prave energije. Pa ne zaradi tega, ker je na smučiščih premalo varovalnih blazin. Ne zato, ker je teptalnik pustil majhen prostor nepoteptan in je zato nevaren neizkušenemu smučarju. Vse je tako, kot mora biti, pa vendar nam da režiser skozi prizore hladnih pobočij in še hladnejših medosebnih družinskih odnosov vedeti, da bo izredno težko najti pristno čustvo intimnosti in ljubezni v teh »polikanih« razmerah. Ko se družinica vozi po tekočem traku, je najmlajši sin Harry (Vincent Wettergren) zelo nemiren in po tleh trmoglavo meče rokavice. Oče Tomas (Johannes Bah Kuhnke) ga skuša pomiriti, ampak nič ne pomaga. Zdi se, da je otrok kot najbolj intuitiven član družine prvi začutil, da jih čaka plaz čustev in občutkov, ki bo prekinil in porušil navidezni red in harmonijo. Vse je bilo narobe, še preden se je zgodilo.In potem se zgodi. Dogodek je posnet s statično kamero, v centru katere je švedska družina. Ni prostora za senzacionalizem, saj gre za čisti natur-alizem. Zasnežena alpska pobočja so le ogledalo, v katerem se zrcali razkrita podoba modernega moškega. Njegov pogum je samo še kulisa, za katero se skriva speči preživetveni nagon. Tomas izraža neustrašnost alfa samca vse do tedaj, dokler misli, da ni v življenjski nevarnosti. Ko spozna, da ga umetno sproženi snežni plaz ogroža, pa za razliko od svoje žene Ebbe (Lisa Loven Kongsli), ki skuša zavarovati otroka, pograbi svoj mobilni telefon in rokavice ter vidno prestrašen odbrzi na varno. Varnost in udobje. Dva pojma, ki sta človeštvo najbolj zaznamovala predvsem od dvajsetega stoletja naprej. Udobje, ki ga simbolizi

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave - BRITEV: DUET ZA PERFORMERJA IN NJEGOV KARAKTER

Koridor, 13. marec 2015 ― Avtorji: Sebastijan Starić, Borut Bučinel, Marko Bratuš Premiera: 8. marec 2015, Gledališče Glej Kaj se zgodi, če trije moški nekaj mesecev kontemplirajo na temo moškosti in poskusijo svoj razmislek prevesti v odrski jezik? Predstava, od znotraj navzven prepojena s testosteronom in povrhu še premierno uprizorjena na dan žena, je produkt že preizkušenega dvojca Bučinel in Starič, plesalca in koreografa, ki se jima je tokrat pridružil še dramaturg Marko Bratuš. V mnogo pogledih je Britev ena najiskrenejših odrskih stvaritev zadnjega časa. V prizorih odkrivamo prenekatere reference na dosedanje ustvarjanje avtorjev, asociativna sosledja gibov nas na nepričakovano komičen način vodijo skoz vso lepoto in bedo moškega (oziroma univerzalno človeškega) obstoja, monologi pa so dekonstruirani v spet zelo iskreno »meta-jamrarijo«. Bučinel je performer in pol, naravnost akrobatsko preklaplja med pripovednimi, poetičnimi in gibalno nadvse zahtevnimi prizori, slalom, ki ga napoveduje že podnaslov predstave pa brez prevelikega truda izvabi še kak očaran vzdih dekletom v prvi vrsti. Čeprav je nastopajoči en sam, se na odru čisto zares odvija duet, na kar nas precej dramatično opozarjajo menjave luči, katerih avtor je, v kombinaciji z Martinom Lovšinom, spet Bučinel. Svoj klimaks 'duet' doživi v zadnjem prizoru, ko na odru hkrati ugledamo 'performerja' in 'njegov karakter' v podobi marionete. Ko oba akterja predstave skupaj ležeta k počitku, je njuna gledališka naloga končno izpolnjena. Podobno pretresljiv je morda prizor s plaščem – grenka pripoved o ljubezni skoraj demoničnih razsežnosti. Na drugi strani so enako učinkoviti tisti bolj komični prizori, kot na primer že prav nespodoben saksofonski orgazem, odigran s pomočjo naključnega dekleta iz publike, ali pa kratka karikatura klasične nesrečne ljubezenske zgodbe, kjer smo priča še ščepcu internega zbadanja med avtorji predstave. Borut Bučinel, Sebastjan Starič in Marko Bratuš so 'tapravi desci'. Ko se po premieri svoje Britve
Fair Play (2014)

Fair Play (2014)

Filmski kotiček, 13. marec 2015 ― Slovenski naslov: Fair PlayDržava: Češka, Slovaška, NemčijaLeto: 2014Žanri: Drama, ŠportniDolžina: 100' , ImdbRežija: Andrea SedlackovaScenarij: Andrea Sedlackova, Irena HejdovaIgrajo: Judit Bardos, Anna Geislerova, Eva Josefikova, Roman Luknar, Roman Zach, Ondrej Novak Fair Play je bil letošnji  češki kandidat za oskarja in eden vidnejših naslovov na prestižnem mednarodnem filmskem festivalu Karlovy Vary. Tisti najbolj zagreti so film lahko ujeli že lanskoletnem Liffu, za vse ostale pa je poskrbela nacionalka, ki je film zavrtela v sredini rubriki »film tedna.« Gre za  stvaritev Andree Sedlačkove, uspešne češke montažerke (Joyeux Noël, Welcome) in režiserke, ki ustvarja na relaciji Pariz-Praga. V domovini so v ospredju njeni scenaristično-režiserski projekti (3 kino filma in več tv filmov), v Franciji pa se avtorica fokusira predvsem na delo za montažno mizo. Čehinja nas z naslovno zgodbo pelje ne tako davno češko preteklost, v čas pred sporazumnim razpad skupne češko-slovaške države. Nekje na začetek 80-ih let, ko je železna zavesa še vedno strogo ločevala kapitalistični zahod in socialistični vzhod. Glavna junakinja Anna prihaja iz zaznamovane družine — oče je emigriral na zahod, mati Irena se je v preteklosti družila z znanimi disidenti — a se ji je kljub temu uspelo prebiti v državno atletsko reprezentanco. Punca je pač izjemno perspektivna tekačica, zato je vodilni možje atletske zveze vključijo v specialni program, s katerim želi zveza iz perspektivnih atletov in atletinj izvleči maksimum. Pred vključitvijo v program je potrebno podpisati posebno izjavo, ki udeležencem prepoveduje razkritje podrobnosti programa. Povsem razumljivo, glede na dejstvo, da se je želelo prikriti sistematsko rabo dopinških sredstev, ki je v tistih časih bila zelo razširjena v deželah vzhodnega bloka. Športne arene v tistih časih niso bile samo prizorišča mednarodnih tekmovanj, ampak tudi odmeven poligon za doseganje pomembnih ideoloških zmag.  Spomini na življenje za železno za

Film sprave

Pogledi, 13. marec 2015 ― Ko so na letošnjih oskarjih za zmagovalca v kategoriji tujejezičnega filma razglasili Ido, najbrž nihče ni bil pretirano presenečen. Ida ima gotovo kvalitete, ki pihnejo na konservativno dušo akademijskega glasovalnega telesa, obenem pa je čisto zares tudi odličen film. Na nekaj mestih se zgodba za moj okus sicer kar malo preveč lepo zloži skupaj, a to je v resnici vse, kar je mogoče očitati tej tehtni, očarljivi čudovito odprti in čustveno poglobljeni pripovedi, podani s prav ganljivo ekonomijo izraza, ki ji ni para v sodobni kinematografiji. 

Iz raja do pekla

Pogledi, 13. marec 2015 ― Valetičev novi roman Optimisti v nebesih, leta 2013 uvrščen v ožji izbor za nagrado modra ptica, je idejno sveže in ambiciozno zasnovano delo. V skladu z enim od zunajliterarnih nastavkov, ki ga avtor položi v usta knjižničarju Damjanu, ker želi slednji svoj status dolgočasnega javnega uslužbenca popestriti s pisateljsko kariero, naj bi se ustvarjalnost presojala glede na štiri pogoje: »najprej moraš imeti kaj povedati, potem si moraš to želeti povedati, potem moraš to znati povedati in na koncu moraš biti to še zmožen povedati«.

[LITERATURA: domače] Recenzija pesniške zbirke: TOMAŽ ŠALAMUN - ORGIJE

Koridor, 12. marec 2015 ― Založba: Beletrina- Študentska Založba Leto izdaje: 2015 Tomaž Šalamun se je »utrudil podobe svojega plemena« že leta 1963, zato je kar na začetku svoje pesniške poti brezkompromisno prelomil vsa ustaljena pravila in začel znova. Najprej z nenadkriljivo partijo Pokra, med katero je postregel z nepozabnimi Gobicami, zapel je Balado za Metko Kraševec, hodil po zemlji naši in »dobil čir na želodcu«, zato je meni nič tebi nič vpregel Sončni voz in odpotoval kar na vse konce hkrati – zdel se je nesmrten –, dokler se ni 27. decembra lani za vedno poslovil in nas pustil same s svojo poezijo. Orgije so njegova prva pesniška zbirka, katere izida ni doživel in verjetno tudi zadnja, ki jo je uredil sam, začenja pa se prav z verzi o smrti: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so / umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne / šalice. Umrlo je zlato morje …« A če za trenutek pozabimo na preroškost in tragičnost začetnih verzov, so Orgije še vedno zbirka, ki ostaja zvesta Šalamunovemu pesniškemu jazu – v njej se kar tre pesmi, polnih prekipevajoče energije in močnih podob: »Tune, kot gumbi, se tudi svetlikajo,« niti za sekundo ne zapade v konvencije jezika (»Ti kar uporabljaj / komplicirane / besede. Jaz jih ne / bom«) ali pomenov, ampak z lastno ustvarjalno močjo riše svoj svet, ki ga naseljujeta enigmatičnost in brezmejnost. »Dali so me v travo, / iz mene so zrasle mušnice,« ali pa: »samo enkrat sem dal jezik na / palubo in mi ga je / prešpiknilo,« se priduša lirski subjekt, ki skozi dvovrstične verze drvi v brezčasnost »novega plemena« Tomaža Šalamuna, ki ga je ustvaril s trdim delom, kakor v Orgijah beremo o pesniškem velikanu Mallarméju, ki »je imel v kolenu drobce opeke par let. / Potem jih je razsolzil.« Veličino tega dela Šalamun lepo strne v verz: »Brisali smo si čelo. / Zrušili katedrale.« Šalamunovo poezijo odlikuje ravno ta zavest o ustvarjanju, ki je bilo tako samosvoje, tako radikalno in neponovljivo, da je uspelo v
Intenzivnost se stopnjuje

Intenzivnost se stopnjuje

Pogledi, 12. marec 2015 ― Če govorimo o dokumentarnem filmu v kontekstu domačega kulturnega okolja, nikakor ne moremo mimo publicista dr. Andreja Špraha, dolgoletnega sodelavca Slovenske kinoteke in enega ustanoviteljev revije Kino!, saj je edini, ki se pri nas tej zvrsti posveča kontinuirano in načrtno, o čemer zgovorno priča niz njegovih knjižnih del (od prvenca Dokumentarni film in oblast, poznejših Prizorišče odpora in Neuklonljivost vizije, vse do Vračanja realnosti), pri tem pa pogosto seže še k širšemu vprašanju realizma v filmskih podobah.

Adamova zapuščina: s kakšno neskončnostjo meriti pisanje?

Konteksti (Tomaž Bešter), 11. marec 2015 ― Vsaka knjiga, ki je napisana v maniri literature, bi morala v sebi nositi tudi osnutke odgovora na vprašanje, čemu pisati. Zdi se, da je vsebina sama, kolikor je lažniva v primerjavi z izkustvom bralčevega življenja in pogojena z kukalom, skozi katerega je opazovana le s strani avtorja, tista, ki nosi izvirni greh te lažnivosti. Zato sama kriči po legitimizaciji. Po tem, da je njen obstoj utemeljen. Da ima, kot bi rekel Svetlanin škrat Avgust, ko je pesnil litanije proti Kuzmi, da obstaja. Ima da obstaja. A škrat Avgust se je postavil v vlogo stvarnika, ločenega od narave, ki ji poveljuje. Roman in njegova vsebina pa ima le avtorja in bralca. Nekoga, ki piše izmišljije in nekoga, ki jih bere. In ker se že v osnovi zdi, da obstaja neka notranja nuja, da obstajajo vsi trije, je v nekem paradoksu skoraj nujno neko pretvarjanje avtorja, da bralec od njega terja utemeljitev pisanja. Ali je to zaradi pisateljeve potrebe po prevpraševanju svojega početja? Mogoče zaradi preproste umestitve sebe v svoje delo? Ali celo, da ozaljša svoje delo v zgodovinskem kontekstu poslanstva literature in fikcije kot take? Odgovora ne poznam. A ne glede na to - če parafriziram Leibnizovo temeljno vprašanje metafizike - odgovarjanje na Zakaj sploh je pisanje in ne raje nič?, bom to vprašanje vedno dojemal kot nujno. V fikciji v obče.Roman Adamova zapuščina spada med tiste odličnosti, ki odgovarjajo na to vprašanje. vir slike: emka.si Adamova zapuščina je izjemno bogato delo, ki svojo vsebino razprostre na mnoge konce. V njem najdemo kritiko sodobne družine in družbe, umeščenost v sistem in zgodovinskost nekega naroda, veliko hrepenenja, človeškosti, neskončne moči ljubezni, boja za preživetje in prepleta dogajalnega časa, ki prične globoko v drugi polovici 20. stoletja in ga popiše do začetkov 21., svoj glavni del potegne nazaj v začetke vzpona nacistične Nemčije in se konča nekje sredi druge svetovne vojne, na koncu romana pa se vrne v sedanjost. Torej je s tega vidika dogajanje res razg
Mesečnik - Februar 2015

Mesečnik - Februar 2015

Filmski kotiček, 11. marec 2015 ― Chce Sie Zyc [Life Feels Good] (2013) Slo naslov: - Dolžina: 112',  Imdb Režija: Maciej Pieprzyca Igrajo: Dawid Ogrodnik, Dorota Kolak, Arkadiusz Jakubik Ocena: +3 Slo recenzija: - Sinopsis (eng): The story of a boy suffering from cerebral palsy and his troubled growing up during Poland's transition in the l980s and 90s. Copenhagen (2014) Slo naslov: - Dolžina: 98' ,  Imdb Režija: Mark Raso Igrajo: Gethin Anthony, Frederikke Dahl Hansen, Sebastian Armesto Ocena: +3 Slo recenzija: - Sinopsis (eng): When the girl of your dreams is half your age, it's time to grow up. Kill the Messenger (2014) Slo naslov: - Dolžina: 112',  Imdb Režija: Michael Cuesta Igrajo: Jeremy Renner, Robert Patrick, Jena Sims Ocena: +3 Slo recenzija: Paucstadt Sinopsis (eng): A reporter becomes the target of a vicious smear campaign that drives him to the point of suicide after he exposes the CIA's role in arming Contra rebels in Nicaragua and importing cocaine into California. Based on the true story of journalist Gary Webb. Selma (2014) Slo naslov: - Dolžina: 128' ,  Imdb Režija: Ava DuVernay Igrajo: David Oyelowo, Carmen Ejogo, Tim Roth Ocena: +3 Slo recenzija: - Sinopsis (eng): A chronicle of Martin Luther King's campaign to secure equal voting rights via an epic march from Selma to Montgomery, Alabama in 1965. Still Life (2013) Slo naslov: - Dolžina: 92',  Imdb Režija: Uberto Pasolini Igrajo: Eddie Marsan, Joanne Froggatt, Karen Drury Ocena: +3 Slo recenzija:- Sinopsis (eng): A council case worker looks for the relatives of those found dead and alone. Rectify (Season 1) (2013– ) Slo naslov: Popravljena krivica Dolžina: 6 x 45' ,  Imdb Avtor: Ray McKinnon Igrajo: Aden Young, Abigail Spencer, J. Smith-Cameron Ocena: +3 Slo recenzija: - Sinopsis (slo): Pred devetnajstimi leti je bil Daniel Holden obsojen na smrt zaradi posilstva in umora svoje mladoletne p

[ODER: domače] Recenzija predstave: Esteve Soler - Kontra demokraciji

Koridor, 11. marec 2015 ― Režiserka: Nenni Delmestre Premiera: 7. 3. 2015 Gledališče Koper Nadvse pohvalno in nikakor samo po sebi umevno je, da so se v koprskem gledališču odločili za uprizarjanje zadnjega dela tako imenovane »kontratrilogije« Esteva Solerja, s katero je ta sodobni katalonski dramatik zasluženo dosegel mednarodni odziv. Režiserka Nenni Delmestre se s Solerjem sicer ni srečala prvič, saj je lani v Splitu režirala prvi del trilogije »Kontra progresa« oziroma Kontra napredku, za katero avtor tudi sam priznava, da je ena njegovih najljubših postavitev pričujočega dramskega teksta. Vse dele omenjene trilogije, torej tudi Kontra demokraciji, sestavlja sedem na videz nepovezanih skečev, ki izvrstno stojijo tako vsak zase kot znotraj ene celote s povezujočo naslovno tematiko. Režiserka je sedem ločenih prizorov domiselno povezala z likom šaljive, a molčeče čistilke, ki po vsakem prizoru počisti sceno in se pri tem čudi raznim rekvizitom, ki so jih dramski liki pustili za seboj. Na tak način pomenljive rekvizite, kot so kamen, pištola, frača, dvakrat podčrta in hkrati prikaže v nekem povsem drugem kontekstu. Igralci se iz prizora v prizor levijo v različne dramske like, pogosto opredeljene zgolj z eno samo biološko ali socialno funkcijo ali pa še to ne (Žena, Mož, Pajek, X, Y, Z, Fant, Mati, Oče, Natakarica …). Igralsko ekipo sestavljajo Lara Jankovič, Igor Štamulak, Tjaša Hrovat, Rok Matek, Vanja Korenč, posebej moram izpostaviti tudi nadvse prepričljive igralske interpretacije v koprskem gledališču gostujočega Borisa Ostana. Premišljena scenografija in kostumografija Line Vengoechea dopolnjuje futuristično dramsko atmosfero; najbolj v oči bije ogromen mobilni zaslon v ozadju, ki v vsak prizor vnaša dopolnjujoče video gradivo (avtor Mario Leko). Igro je sicer težko časovno opredeliti − na prvi pogled (digitalni zaslon, uničena mesta, plešasti liki) se dogaja v prihodnosti, vendar se nam zdijo dialogi vse preveč poznani, da bi lahko trdili, da gre za neko daljno fantastiko. Prihod

[ODER: domače] Recenzija baleta: Peter Iljič Čajkovski - Labodje jezero

Koridor, 11. marec 2015 ― Koreografiija: Valerij Kovtun po Mariusu Petipaju in Levu Ivanovu Asistentki koreografa: Alenka Ribič in Irena Pasarić Premiera: 6. 3. 2015 Opera in balet SNG Maribor Baletna klasika se po desetih letih vrača na mariborski oder. Brez sodobnih predelav, s klasičnimi kostumi, oziroma nekako tako, kot sta si jo pred mnogimi leti zamislila Marius Petipa in Lev Ivanov. Ob vedno več sodobnih predelavah, pa ne da imam kaj proti njim! – je pač lepo tu in tam na odru gledati klasični balet, v “špicah“, tutujih in s klasičnimi variacijami. Zgodba je ljubezenska, kot je za klasični balet v navadi; princeso Odette zlobni čarovnik Rothbart spremeni v laboda, urok pa je lahko uničen samo s prisego večne ljubezni. Zgodba izvira iz ruskih pripovedk in nemških pravljic ter je delo Petra Iljiča Čajkovskega, ki je balet tudi uglasbil. Menda ga je za zgodbo navdihnil tudi bavarski kralj Ludvik II, po katerem je narejen lik sanjaškega princa Siegfrieda, ki se zaljubi v princeso Odette oziroma kraljico labodov. Balet, pri katerem so sodelovali tudi člani Mladega slovenskega baleta ter Konservatorija za glasbo in balet Maribor, je razdeljen v štiri dejanja. Prvo in tretje se dogajata na dvoru: oder je poln pisanih kostumov dvorjanov, izkaže se izredno poskočen Yuya Omaki kot dvorni norček, v tretjem se predstavijo še karakterni plesi, španski, madžarski, poljski in napolitanski, ki oder še dodatno poživijo. Drugo in četrto pa sta popolno nasprotje: blišč dvora zamenja temačnost jezera, barvitost in živahnost dvorjanov pa nadomestijo beli labodi, ki na odru ustvarjajo simetrične postavitve ter nas zapeljejo s svojim sinhronim gibanjem. Usklajenost ženskega ansambla je tako v tem delu ključna. Vloga princa Siegfrieda je bila že tretjič zapored zaupana večnemu princu Antonu Bogovu, pogled pa nam ukrade Tetiana Svetlična, ki dvojno vlogo Odette in Odile pleše prvič. V drugem dejanju nas prepriča kot nežna in otožna Odette, ki s prepričljivo obrazno mimiko ter doživeto igro še bolj poudari svo
Novi obrazi dokumentarca

Novi obrazi dokumentarca

Pogledi, 11. marec 2015 ― Med 10. in 17. marcem se v Ljubljani godi 17. festival dokumentarnega filma. Čeprav so festivalski nagrajenci in razvpita dokumentarna dela, kakršno je letos oskarjevec Citizenfour Laure Poitras, gotovo vrhunec programa za večino obiskovalcev, pa nam festival s svojo premišljeno in domiselno programsko politiko vsako leto lahko ponudi tudi še nekaj drugega: konkretno in relevantno izhodišče za razmislek o aktualnih razmerah in trendih na področju dokumentarnega filma. 
še novic